Izlet v dolenjsko prestolnico

Malo smo cincali, ali bi nas pot odpeljala tja proti Štajerski ali raje proti dolenjski prestolnici.  Turisti pri izbirnem predmetu Turistična vzgoja bi šli seveda radi na obe destinaciji. Toda omejen čas nam tega ni dopuščal. Končno je odločila bližina, saj smo se na pot podali po že opravljenem pouku in želeli od dneva iztržiti kar največ. Na pot s seboj smo povabili še druge učence in naš avtobus se je hitro napolnil.

Po kosilu se je v umirjenem ritmu naš avtobus podal v sotesko reke Krke, dolino gradov. Nekaj velikih smo na poti videli, tako tistega v Žužemberku in Soteski. V Soteski nas je pričakala vodička Darja, ki nam je pokazala čudovito notranjost Hudičevega turna, polnega angelčkov. Presenetilo nas je, kako prostoren je mali turen videti znotraj, v zgornjem nadstropju so nekoč bila celo prezidana socialna stanovanja. Seveda je Turn pripadal bogatim družinam, ene so ga negovale, druge pa malo zapustile. Doživel je več poplav, pri obnovah pa so odkrivali vedno nove freske umetnikov. V bližini Turna se nahaja še depo muzeja Bistra s starimi opli, volvi, kočijami, gasilnimi aparati »na žgance« in velebicikli … duh starega časa nas je prevzel, toda že nas je pot klicala naprej. Še malo poležavanja ob zeleni šumeči Krki, še malo skrivanja pod dežniki pred vročim soncem. Krka nas je od spodaj hladila, pa tudi poleti ne bo toplejša od 18 stopinj Celzija.

In že se je odprla novomeška kotlina, mesto v okljuku je varno ugnezdeno na polotoku, okoli katerega se vije reka Krka. Dva mostova sta danes pomembna, Šmihelski in Kandijski most, nekoč pa tega razkošja ni bilo, zato so bile takrat razvite starodavne obrti  kot je brodarstvo.  Novo mesto ima pestro zgodovino, ki sega celo dlje kot zgodovina Ptuja, za katerega vemo, da naj bi bilo najstarejše mesto v Sloveniji. Novo mesto ima 3000 let stare zgodovinske ostanke. Vedno je bilo tržni prostor, zato se je hitro razvijalo.

Pri Kulturnem centru smo imeli mali postanek in malico, naš vodič Samir pa nas je potem vodil po mestnem jedru. Podali smo se na dolenjski hrib, kjer je Kapiteljska cerkev, v gotskem in malo  baročnem stilu, njena posebnost pa je zamaknjena ladja zaradi prezidav in pomanjkanja denarja. Sveta vrata, ki se bodo odprla leta 2036 in ob tem prečistila človeka, so ostala trdno zaklenjena od znotraj. Bo treba priti ponovno. Smo pa občudovali delo umetnika, ki je upodobil dve svetnici iz območja reke Drine,  ob njiju pa umetelno prepletel dolenjske navade in značilnosti. V kripti smo si ogledali čudovit beli oltar na vzhodni strani cerkve in črni oltar na zahodni strani.  Oblaki so se zbirali na nebu, ko smo opazovali strehe stavb pod nogami, razgled je vodil do Trdinovega vrha in vodič nam je ob tem pojasnil tudi, da je subpanonski svet Slovenije v resnici segajoč vse do Dolenjskih toplic. Nato smo se mimo Dolenjskega muzeja in Frančiškanske cerkve podali po stopnišču proti centru mesta. Ob tem smo mimogrede uzrli še dom znamenitega slikarja Božidarja Jakca in na Bregu verigo majhnih hišk s čudovitimi razgledi na Krko in terasami, ki so lično obnovljene in urejene, postrojene stale v vrsti. Nekoč je tu živelo revnejše prebivalstvo, danes pa tisti, ki imajo radi lepoto, skromno, a prijetno življenje in razglede. Sprehodili smo mimo zelo ubogega prvega Kulturnega doma, ki komaj čaka svojo prenovo. Osrednji trg Novega mesta je bil dokaj prazen, kot veliko mest v Sloveniji je izgubil mestni utrip s pojavom veletrgovskih nakupovalnih centrov na obrobju mesta. Mestno jedro kar kliče po oživitvi s programi, atrakcijami, glasbo … Zato smo po ogledu arkadnega jedra in Mestne hiše tudi mi raje odšli prek Šmihelskega mostu v rekreacijski center pri Tuš trgovini, tam je tenis igrišče, skate park in drugo. Končno je prišel glavni odmor in raztepli smo se po kotičkih s ponudbo hrane in pijače. Siti in zadovoljni smo se uro kasneje zbrali in z avtobusom odšli še na zadnjo destinacijo, grad Otočec. Leži na otoku na Krki, je edini grad na otoku v naši domovini. Reka Krka grad s parkovnimi površinami vijugavo obkroža v nešteto zelenih odtenkih. V večerni svetlobi so bili prizori še posebej markantni, zato smo resnično občudovali lepoto narave, se poigrali na mini otočkih, zelenici, kamniti plaži in stezicah. Božansko. Napolnili smo svoje vtise, spomine, se nato radostno podali proti domu. Pot je hitro minila in v večernih urah smo se raztepli domov. Vtisi vsega videnega pa so »nalovdani« globoko v nas. Še nas vleče v svet, še …

Zapisala: Polona Ferbežar

Fotografije: Polona Ferbežar, Vesna Groznik

(Visited 80 times, 1 visits today)
 
 
 

Deli



 
 
 
 
Dostopnost